Zakaj se vedno prepirata o istih stvareh?

Poznaš tisti občutek, ko je bilo še pred nekaj minutami vse v redu … potem pa nenadoma – spet tišina, spet napetost, spet tisti znan občutek v želodcu. In če pogledaš nazaj, vidiš, da se to ne zgodi prvič. V resnici se prepirata skoraj vedno o istih stvareh.

Morda gre za to, kdo nosi več odgovornosti doma. Morda za to, koliko časa preživita skupaj. Morda za ton glasu, pogled, pozabljeno obletnico, premalo nežnosti. A kakorkoli obrneš – nekako vedno znova padeta v isto zgodbo.

In najhuje je to, da se oba trudita. Oba si želita bližine, miru, razumevanja. A vsak nov prepir kot da odrine enega koraka stran.

Konflikt je pogosto samo glas tvojih neizrečenih občutkov

Veš, tisto, kar se na prvi pogled zdi razlog za prepir – npr. »nisi odnesel smeti«, »zakaj si to povedal njej in ne meni«, »spet nisi poslušal« – pogosto sploh ni tisto, kar v resnici boli. Pod površjem se skriva nekaj drugega. Nekaj mehkejšega. Nekaj ranljivega.

Tisti občutek, da nisi pomembna. Tisti občutek, da si sam. Tisto vprašanje, ki te tiho žre: »Ali mi je sploh še blizu? Ga/jo sploh še zanima, kako se počutim?«

Ampak tega ne poveš tako. Ker je težko. Ker se bojiš, da boš izpadel_a šibka, zahtevna, tečna, dramatik. In tako iz ust namesto resnice zdrsne kaj čisto drugega: očitek, sarkazem, napad.

In potem se začne.

<a href="https://www.freepik.com/free-photo/husband-wife-having-fight_13944297.htm">Image by freepik</a>

Vzorec vedno isti.

On postane tih, se zapre vase. Ali pa eksplodira in začne braniti samega sebe. Ti dvigneš glas, ker ne preneseš občutka, da te ignorira. Ali pa se umakneš, ker veš, da bo sicer prehudo.

Nekje globoko si želiš samo eno: da bi te slišal. Da bi te razumel. Ampak to, kar pride ven, pogosto ne vodi tja. In potem oba sedita vsak v svojem kotu. Utrujena, prazna, razočarana.

Ampak – poslušaj – to, da se vedno prepirata o istih stvareh, ne pomeni, da je z vama nekaj narobe.

Ne pomeni, da se ne znata imeti rada. Ne pomeni, da ne pripadata skupaj. Pomeni samo to, da sta ujeta v vzorec, ki se je zgradil postopoma – in ki ga lahko začneta prepoznavati. In zdraviti.

Tisti ponavljajoči se konflikt je kot razpokana tlakovec sredi vajine poti. Vedno znova se spotakneta ob isti rob. In dokler samo hodita hitreje, bolj previdno ali z glavo navzdol – se ne bo nič spremenilo.

Rešitev ni v tem, da ignoriraš, potrpiš ali zmaguješ v prepirih. Rešitev je v tem, da se ustaviš. Da pogledaš, kaj te v resnici zaboli. In da to poveš – ne z jezo, ampak z resnico.

Poskusi to:

Ko naslednjič začutiš, da se v tebi dviga stari znani val – jeza, napetost, razočaranje – ne skoči takoj v napad.

Najprej si postavi vprašanje: »Kaj me v resnici boli? Kaj si želim, da bi slišal_a?«

Morda je to:

• »Bojim se, da nisem več tvoja prva izbira.«

• »Rada bi, da me opaziš, tudi ko nič ne rečem.«

• »Pogrešam, da bi se me dotaknil, ne le fizično, ampak z nežnostjo.«

Ko se pogovarjata – naj bo vajin cilj ne to, kdo ima prav, ampak kaj se skriva pod besedami. To ni lahka pot. Ampak je tista, ki vodi k zbližanju. Če čutiš, da se v vajinem odnosu vrtita v krogu in bi rada razumela, kako iz njega stopiti – preberi več o tem, kako lahko partnerska terapija v Kranju ali on-line pomaga odpreti prostor za drugačen pogovor.